https://www.sodnapraksa.si/?q=prostitucija&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[VDSS]=VDSS&database[UPRS]=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111445149
V obravnavani sodbi gre za kazenski postopek proti obsojencem zaradi domnevnega izvajanja organizacije seksualnih delavcev. Tukaj je povzetek relevantnih informacij glede na postavljeno vprašanje:
- Redakcijske Popravke Obtožbe: Prvostopenjsko sodišče je naredilo nekatere redakcijske popravke obtožbe, kjer je nadomestilo besedno zvezo “spolni odnos” z “spolna dejanja”. Poleg tega je zmanjšalo znesek plačila za spolna dejanja iz “v višini 150 EUR” na “100 – 150 EUR” in v nekaterih primerih na “od 50 – 150 EUR”. Pritožbeno sodišče je nekatere očitke, ki niso bili dokazani, izpustilo iz izreka.
- Pravna Kvalifikacija Kaznivega Dejanja: Prvostopenjsko sodišče je opisano dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prostitucije, medtem ko je pritožbeno sodišče dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe prostitucije. Ta zloraba je trajajoče in tudi kolektivno kaznivo dejanje, ki je dokončano, ko je storjeno zadnje dejanje.
- Obsojenci: Obsojenci so bili spoznani krive za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije. Kazenskopravno varstvo kaznivih dejanj je bilo različno za trgovino z ljudmi in zlorabo prostitucije, vendar sta obe sodišči presodili, da opisano dejanje ustreza zakonskim znakom zlorabe prostitucije, kot je določeno v kazenskem zakonu.
Poudarek te sodbe je na pravni kvalifikaciji dejanj obsojencev in na tem, ali je šlo za kaznivo dejanje prostitucije ali za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije.
- “Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistveni element kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je, da storilci pridobivajo korist iz prostituiranja oseb. V kontekstu ekonomskega izkoriščanja vprašanje načina pridobitve ali izplačila denarja za obstoj kaznivega dejanja ni pravno relevantno.”
V Sloveniji, ko pride do aretacij na osnovi policijskih preiskav, pogosto policija zaradi oteženega pridobivanja dokazov, neutemeljenih sumov in nezanesljivih prič uporabi t.i. kazenski prostitucijski trojček:
– zloraba prostitucije,
– izkoriščanje prostitucije (v tem kontekstu je vključeno tudi ekonomsko izkoriščanje),
– organizacija prostitucije.
Vsa ta kazenska dejanja so obravnavana kot dejanja zoper telo, kar pomeni, da se osumljenci lahko branijo iz pripora, ki pa ne sme trajati dlje od enega leta.
V primeru Erotičnega masažnega salona (in podobnih) kjer je bilo ugotovljeno, da hudodelska združba ni kriva, to pomeni, da je bilo tem posameznikom v tem času uničeno poslovanje, oblateno njihovo ime, poleg tega pa so doživeli psihične težave zaradi pripora in medijskega linča. Kljub temu država na koncu ne more in ne želi izplačati zgolj skromnih 15.000 EUR odškodnine!
Izvorni problem kazenskega prostitucijskega trojčka v Republiki Sloveniji od leta 2008 izvira iz dejstva, da je kaznivo dejanje le, če je ena od poslovno povezanih oseb v industriji za odrasle fizična oseba. Bordelstvo je sicer dovoljeno na podlagi dejavnosti SKD08: 96.090, kar pomeni, da morajo vse vpletene strani biti pravne osebe in med seboj imeti sklenjeno pogodbo o sodelovanju.
2. “Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča pokaže, da je ta enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih, ter poseg v pravico do spolne samoodločbe. Tako je presodilo, da zakonski znak “zaradi izkoriščanja prostitucije” pomeni, da imata obtoženca korist od prostituiranja in prejemata denar, da višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1, zavrnilo je stališče, da bi bil zakonski znak izkoriščanja prostitucije podan le, če bi obsojenca dekletom pobrala več kot polovico zaslužka, ter da kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja, ki predstavlja utečen in donosen posel, dogovarjanje v imenu deklet za srečanje s strankami, dejansko vodenje in nadziranje prostitucije, predstavlja izkoriščanje prostituiranja.”
Sodna praksa v Sloveniji doslej ni upoštevala mnenja in izkušenj skupnosti seksualnih delavcev, saj ta do današnjega dne ni bila formalno priznana. Znanje in razumevanje seksualnega dela večinoma izhajata iz akademske sfere, ki kljub svoji težnji k objektivnosti pogosto temelji na teoretičnih raziskavah z omejenim vzorcem vprašanih. Nasprotje temu je znanje, pridobljeno iz policijskih statistik in izkušenj, ki pa zaradi svoje narave pokrivajo le en, specifičen del te industrije, in sicer kazniva dejanja.
Vendar pa je treba poudariti, da Republika Slovenija razpolaga z eno izmed najbolj progresivnih zakonodaj v zvezi s seksualnim delom, čeprav se ta v praksi pogosto ne izvaja v polni meri.
- “Razlaga, kot jo ponuja zahteva, da se organizacija prostituiranja drugih šteje kot gospodarska dejavnost in zaslužek organizatorjev prostitucije presoja s podjetniškega vidika, nima podlage v pozitivni zakonodaji naše države. Kolikor bi bila dejavnost organiziranja prostitucije dopustna in pravno urejena, bi izvajalce te dejavnosti (torej prostitutke) bile pred izkoriščanjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmerje med prostitutko in osebo, ki skrbi za njeno prostituiranje, pri nas dejavnosti prostitucije ni mogoče primerjati z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi.”
V naši zakonodaji do tega trenutka podjetniški vidik organizacije prostitucije ni bil upoštevan ali opredeljen. Srečo imamo, da v Sloveniji prostitucija ni legalizirana. To pomeni, da v našem pravnem redu za to dejavnost ne obstaja priznan poklic. Če bi tak poklic bil priznan, bi država nevarno stopila na pot dovoljevanja ekonomskega izkoriščanja in moderne oblike suženjstva, ki ga že zdaj doživljajo številne druge poklicne skupine.
Temeljni problem se pojavlja že na sodiščih, saj s svojimi sodbami podpirajo stigmatizacijo prostitucije. S tem se zavzemajo za stališče, da se je ne sme obravnavati kot gospodarsko dejavnost, čeprav se dejansko tako izvaja že od leta 2008.
- “…S tem, ko zakonodajalec ni definiral pojma “izkoriščanje”, ni kršil načela lex certa, kdaj gre v konkretnem primeru za izkoriščanje, je prepuščeno presoji sodišč, ob upoštevanju konkretnih dejstev in okoliščin. Po ustaljeni sodni praksi predstavlja izkoriščanje prostituiranja kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja, ki predstavlja utečen in donosen posel, pri čemer imajo osebe korist od prostituiranja in prejemajo denar ter ustvarijo zaslužek…”
V okviru organizacije seksualnih delavcev cenimo (čeprav sodišče včasih stigmatizira delo seksualnih delavcev), da država vloži čas, trud in sredstva davkoplačevalcev v individualno obravnavo vsakega primera. To je še posebej pomembno, saj se metode in pristopi kriminalnih združb prilagajajo policijskim postopkom in strategijam. Poleg tega se Slovenija sooča s percepcijo kot ena izmed bolj koruptivnih držav v Evropi, kar lahko žrtve še dodatno potisne v njihovo že tako težko situacijo.
“…Ne pritrjuje zahtevi, da je obsojenec s tem, ko je od zaposlenih deklet zahteval vračilo neto plač z dodatkom za prehrano, po vsebini izpolnil zgolj zakonske znake kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1. Poudarja, da so bila dekleta v izkoriščanjem položaju, saj so od denarja, ki so ga prejele za opravljeno spolno dejanje morale plačevati kazni, odškodnino za dopust ter vračati neto plače z dodatkom za prehrano…”
Takšna dejanja so popolnoma nedopustna. Ena izmed možnih pomoči za oškodovane osebe so aktivnosti, ki jih izvaja organizacija Dobra Družba. Osredotočamo se na vsakodnevno ozaveščanje in informiranje oseb, ki delajo v seksualni industriji, o njihovih pravicah, veljavni zakonodaji in različnih protokolih, ki jim lahko pomagajo pri obvladovanju različnih situacij – od obiskov zvodnikov, obiskov policistov pod krinko na “nalogi”, do nasvetov o varnem delu in podobno.
“…Očitki zagovornika, da ni dokazano, da so bila dekleta zadolžena in si niso mogla izbirati ne kraja ne časa opravljanja spolnih dejanj, je brezpredmeten, saj je pritožbeno sodišče navedeni očitek iz opisa izpustilo. Trditve, da ni dokazov, da so delala preko polnega delovnega časa, ter da je bila konzumacija pogoj za nudenje spolnih storitev, kakor tudi, da nudenje spolnih storitev ni bila poglavitna dejavnost družbe, po vsebini pomenijo nedopustno grajo ugotovljenega dejanskega stanja…”
V obravnavanem primeru gre za nočni bar, kjer so bile seksualne delavke uradno zaposlene kot barske plesalke. Kljub temu, da so bile uradno zaposlene za polovični delovni čas, so v praksi delale preko polnega delovnega časa, kot je razvidno iz citata. Čeprav so prostitutke izvajale svoje storitve neprijavljeno, bi lahko imele registrirano popoldansko obrt. Vendar, ker tega niso storile, sta lastnik podjetja in najemodajalec obtožena na podlagi zakonov o prostituciji.
- “…Nasprotuje trditvi tožilstva, da je dohodek iz tako imenovanih “lady drinkov” predstavljal izkoriščanje iz naslova prostitucije, trdi, da je o tem pritožbeno sodišče drugače zaključilo. Nasprotuje tožilcu, da na naklep za izvršitev kaznivega dejanja kaže obsojenčeva previdnost v pogovorih s soobsojenci. Ponavlja zagovor, da so se dekleta prostituirale samoiniciativno in da se je sam od navedenega distanciral, ter, da je bil zaradi poznavanja oprostilne sodbe K. prepričan, da njegovo ravnanje ni kaznivo. Trdi, da tudi dve novejši sodbi kažeta na neenakost pred sodiščem…”
Ko razlagamo ta in podobne primere, se srečujemo s težavo razlikovanja med različnimi dejavnostmi in storitvami. T.i. “lady drinki” so tipični za nočne lokale, kjer gost proti plačilu dražje ženske pijače “kupi” čas plesalke, ne pa prostitutke.
“Lady drinki” so običajno cenejši od šampanjcev, ki predstavljajo rezervacijo daljšega časa s plesalko.
Pogosto so “lady drinki” prvi stik z plesalko in edina priložnost za kratek pogovor z gostom.
Za goste je obvezno naročanje takih pijač, če si želijo druženja s plesalkami.
Ta poslovni model je uveljavljen globalno.
Posebne pijače za zaposlene predstavljajo osnovo njihovega dohodka in zavarovanja.
Gre skoraj za nekakšno terapevtsko storitev v amaterskem smislu. Mnogi gostje v nočne lokale prihajajo tudi zaradi pogovora z nekim.
- “Zmotno je naziranje vložnika, da je zakonodajalec s tem, ko zakonskega znaka izkoriščanja ni definiral niti primeroma, kršil načelo lex certa. Pritrditi je Vrhovnemu državnemu tožilcu, da so zakonski znaki kaznivega dejanja pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakoniku opisana posamezna kazniva dejanja. V zakonu so tako navedeni abstraktni opisi kaznivih dejanj, ki niso konkretno opredeljeni, saj to ni naloga zakonodajalca. Kdaj gre v konkretnem primeru za izkoriščanje, presoja sodišče v vsakem primeru posebej in sicer glede na konkretna dejstva in okoliščine kaznivega dejanja. V kazenskem zakoniku je več zakonskih znakov opredeljenih na abstraktni ravni in je sodna praksa tista, ki takšen zakonski znak napolni. Med takšne zakonske znake je primeroma šteti resno grožnjo, grdo ravnanje, koristoljubnost in še mnoge druge. Takšen način definiranja zakonskih znakov ni v nasprotju z načelom lex certa, ki določeno v 28. členu Ustave RS. Da se vprašanje, ali je zakonski znak izkoriščanja prostitucije podan, presoja skozi ugotovitve dejanskega stanja, tudi ni v nasprotju z načeloma enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ki sta določena v 14. in 22. členom Ustave RS. Presoja, ali je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, je vedno odvisna od presoje dejanskih okoliščin, ugotovljenih v kazenskem postopku. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v sodbi velikega senata S.M. proti Hrvaški z dne 25.6.2020 presodilo, da je vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin, v povezavi z pozitivno pravno ureditvijo v posameznih državah.”
Zakonodajalec nima dolžnosti natančno opredeliti kaznivih dejanj, saj so ta, kot je razvidno, abstraktno definirana. Vloga sodišča in tožilstva pa je, da zagotovita kompetentne strokovne svetovalce, ki tolmačijo industrijo za odrasle z vidika seksualnega dela. Najbolj objektiven vpogled v to industrijo imajo seksualni delavci.
Ko sodišče za primerjavo navaja sodne prakse iz Evrope ali Hrvaške, to kaže, da morda ne razumejo ali ne cenijo naše zakonodaje, ki je med boljšimi. Edina pomanjkljivost Slovenskega modela je, da ga javni sektor ne izvaja v praksi.
- “Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je kot vodja hudodelske združbe pod okriljem gospodarske družbe A.,, d. o. o., organiziral in nadziral prostituiranje najmanj enainpetdesetih deklet. Hudodelska združba je poskrbela za ureditev dokumentacije za prihod deklet v našo državo in njihovo formalno zaposlitev kot barskih plesalk za polovico delovnega časa, praviloma poskrbela tudi za njihovo namestitev, oškodovankam je bila plača skupaj z dodatki za opravljanje dela barskih plesalk sicer izplačana, vendar so morala vsa izplačane zneske vrniti v gotovini, tako, da je bil dohodek iz prostituiranja njihov edini dohodek. Prostituirati so se smele samo v okviru dejavnosti lokala, bodisi v sobah nad lokalom, ali med takoimenovanim spremstvom strank. Pred opravo spolnega dejanja so morale o tem seznaniti vodjo lokala, koristniki spolnih storitev pa vodji lokala plačati vnaprej določen znesek, ki je za prostituiranje znotraj lokala znašal 50,00 EUR, za spremstvo izven lokala pa med 50,00 in 150,00 EUR. Navedeni znesek se je beležil kot takoimenovani “lady drink” oziroma “storitev X” in je bil položen oziroma vplačan na tekoči račun gospodarske družbe. Drugi del plačila za spolno storitev so koristniki plačali neposredno dekletom, pri čemer je ceno določila hudodelska združba določila v znesku od 100,00 do 150,00 EUR. Dekleta so imela določeno mesečno normo, to je, da so morali gostje lokala vsaki plačati od 160 do 180 pijač, kar pomeni 80 do 90 spolnih odnosov mesečno. Če te norme niso dosegle, so morale plačati odškodnino, ki so jo morale plačati tudi za koriščenje letnega dopusta, v primeru kršitve pravil v lokalu, so jim bile naložene kazni. Oboje se je obračunalo v obliki odbitka plačanih “lady drinkov”. V lokalu so morale biti najmanj šest ur na noč, v posameznih primerih tudi deset ur na na noč, najmanj šest dni v tednu, njihova obveznost je bila tudi sodelovanje v dežurstvu od 16.00 ure popoldne dalje. Dekleta niso mogla izbirati ne kraja in ne časa opravljanja spolnih dejanj, niti kateri osebi bodo le te nudila in za koliko časa. …”
V Republiki Sloveniji je možno legalno izvajati prostitucijo zgolj kot registriran samostojni podjetnik. Vrednost storitve si lahko določi vsak posameznik samostojno. Kaznivo je deljenje prihodka od prodane seksualne storitve. Seksualni delavec lahko sodeluje z drugo pravno osebo na podlagi pogodbe o sodelovanju, ki jo lahko kadarkoli in brez navedbe razloga prekine ena ali druga stran.
V večini primerov barske plesalke imajo organizirano bivanje v sklopu kluba ali v njegovi bližini, in to na stroške delodajalca.
Seveda v praksi ni običajno, da se plača vrača delodajalcu. Osnovna plača je lahko vezana na število postreženih pijač za ženske. Ko je ta norma izpolnjena, se vsaka naslednja pijača obravnava kot nagrada za uspešno delo.
Če poskušamo narediti izračun, da je podjetje zaposlovalo 51 seksualnih delavk na polovični delovni čas, skupaj z vsem osebjem, ki je podprlo to poslovanje, lahko sklepamo, da:
A: je podjetje poslovalo na robu rentabilnosti,
B: je zaradi slabega izvajanja svojih nalog s strani javnega servisa veliko denarja šlo mimo blagajne.
- “Zahteva trdi, da v opisu kaznivega dejanja ni opisan bistven zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, to je izkoriščanje. Po stališču zagovornika opis ne omogoča presoje obstoja izkoriščanja iz razloga, ker ni navedeno, koliko so oškodovanke zaslužile in kolikšen del zaslužka jim je, po plačilu zatrjevanih obveznosti, ostal. Pritrditi je pritožbenemu sodišču, da za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet, temveč je odločilno, ali so osebe, ki so sodelovale pri prostituciji, imele od tega korist. Pravilno je presodilo, da je izkoriščanje opisano s tem, da je stranka za vsako spolno dejanje morala plačati vodji lokala, in sicer za dejanje v lokalu 50,00 EUR, za spolna dejanja izven dejanja pa od 50,00 do 150,00 EUR, da izkoriščanje oškodovank potrjujejo tudi navedbe v opisu, ki kažejo na njihove finančne obveznosti do hudodelske združbe, to je vračilo nakazane plače in dodatkov k plačam, plačilo odškodnin za nedoseženo normo konzumacij in za koriščenje letnega dopusta ter tudi plačilo kazni, poleg navedenega pa tudi njihova obveznost dela preko v pogodbi o zaposlitvi določenega delovnega časa. Kot izkoriščanje je opredeliti tudi navedbe v opisu, da dekleta niso mogla izbirati ne kraja ne časa opravljanja spolnih dejanj, kakor tudi ne, kateri osebi bodo spolna dejanja nudila in za koliko časa. S tem je opisano izkoriščanje oškodovank na način, da so obsojenci pridobivali finančno korist od prostituiranja, kakor tudi, da je bila dejavnost organizirana na način, ki pomeni osebno in gospodarsko odvisnost oškodovank od prostituiranja v okviru delovanja hudodelske združbe in s tem nadzor nad oškodovankami. Tako očitana kršitev 1. točke 372. člena ZKP ni podana.”
V tem primeru je nedvomno prišlo do ekonomskega izkoriščanja oseb, zlasti pri vračanju nakazanih plač. Žal je vodstvo zgrešilo priložnost, da bi zakonito ovrednotilo čas svojih zaposlenih in ga uredilo v skladu s standardi in normativi. Večina lastnikov podjetij v industriji za odrasle žal ne poišče pravne svetovanje glede svojega poslovnega modela, temveč to formulo ustvarja šele na sodiščih.
- “Glede na navedeno ni pritrditi zahtevi, da je tako imenovani neto zaslužek oškodovank odločilno dejstvo, ki kaže na obstoj zakonskega znaka ekonomskega izkoriščanja. Izkoriščanje prostitucije je šteti kot poseg v avtonomijo osebe, ki se prostituira. Gre za posege v njeno ekonomsko svobodo, kakor tudi za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja, med katere spada npr. omejevanje prostosti gibanja, vsiljevanja določenih strank, načina, kraja in drugih značilnosti delovanja osebe, ki se prostituira. Pravilno je stališče nižjih sodišč, da višina zaslužka oškodovank ni pravno relevantna za presojo, ali so obsojenci izkoriščali njihovo prostitucijo. V razlogih prvostopenjske sodbe je sicer povzeta ugotovitev izvedenca, da so dekleta mesečno za plačilo spolnih storitev prejele povprečno 1.623,00 EUR, zato so trditve zahteve, da sodba o tem nima razlogov neutemeljene. Izostanek razlogov, kolikšen del zaslužka je po plačilu zatrjevanih obveznosti ostal oškodovankam, pa ni odločilno dejstvo, zato zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.”
V sodni praksi LESKOVŠEK je sodišče opredelilo zakonski znak ekonomskega izkoriščanja, kjer je določeno, da vse kar presega razmerje delitve zaslužka od seksualnih storitev 40/60, predstavlja izkoriščanje.
Pri prostituciji konkurenčne klavzule niso primerne, saj je dejavnost po naravi samostojna in neodvisna. Iz tega izhaja pravica do avtonomne samoodločbe posameznika glede tega, s kom in ali sploh bo imel spolni stik/storitev.
V bordelih običajno seksualni delavci plačujejo bodisi najemnino za delovni prostor ali dnevno vstopnino. Obstajajo pa tudi drugi modeli, ki so prilagojeni zakonodaji posameznih držav.
- “Zahteva poudarja, da so se dekleta za zaposlitev pri družbi A., d. o. o., odločile prostovoljno, da so bile seznanjene, da se bodo prostituirale, imele so urejen zaposlitven status in delovno dovoljenje, da so lahko kadarkoli prenehale z delom v navedeni gospodarski družbi, da so nekatere med njimi enako delo pred oziroma po zaposlitvi v A., d. o. o., opravljale tudi drugje. Trdi, da so celotno plačilo od opravljanja prostitucije zadržale zase, da so zaslužile bistveno več kot so potrebovale za lastno preživetje, da so imele prihranke, zato razlog za vztrajanje pri prostituciji ni bila njihova ranljivost in brezizhodni položaj, temveč njihov ekonomski interes, ki se ni odražal zgolj v potrebi po golem preživetju.”
Verjamemo, da so seksualne delavke zavestno pristopile k zaposlitvi in bile seznanjene z naravo ter načinom dela. Vendar smo prepričani, da niso bile v celoti poučene o svojih pravicah in relevantni zakonodaji. Res je, da seksualni delavci zaradi ekskluzivnosti in narave svojega dela pogosto zaslužijo dovolj, da presegajo potrebo po osnovnem preživetju. Kljub temu ostaja vprašanje, zakaj so se za to delo odločile na začetku.
- “…Obsojenci oškodovank sicer niso fizično ali psihično prisiljevali v prostitucijo, vendar so bile vanjo dejansko prisiljene zato, da so lahko izpolnjevale finančne obveznosti do članov združbe. Pritrditi je nižjima sodiščema, da je celotno poslovanje nočnih lokalov in s tem družbe A., d. o. o., dejansko temeljilo na prostituiranju deklet, ki je bilo ključno za poslovanje gospodarske družbe in ustvarjanje dobička, saj so gostje v nočne lokale hodili zlasti zaradi prostitucije. Pri tem je neposredni dohodek hudodelske združbe iz naslova prostituiranja, v obliki konzumacije predstavljal približno 30 % celotnega dohodka. Da je bila dejavnost prostitucije ključna kaže tudi, da je poslovanje družbe po prenehanju dejavnosti prostitucije, praktično ugasni”
Vprašanje je, koliko teh deklet je po prenehanju dela v klubu iskalo pomoč v varnih hišah ali pa je prenehale z opravljanjem prostitucije. Pogosto se zgodi, da osebe ne iščejo zatočišča v varnih hišah, saj se same ne vidijo kot žrtve. Mnoge nadaljujejo s prostitucijo, bodisi v drugem klubu bodisi samostojno v zasebnih prostorih.
- “Zahteva tudi ne more uspeti s trditvijo, da sodna praksa glede vprašanja izkoriščanja prostitucije ni enotna, pri tem se sklicuje na pravnomočne oprostilne sodbe nižjih sodišč, ki pred njihovim sodiščem niso bile izpodbijane. Skrb za enotnost sodne prakse in njeno usmerjanje je v pristojnosti Vrhovnega sodišča Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča pokaže, da je ta enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih, ter poseg v pravico do spolne samoodločbe. Tako je presodilo, da zakonski znak “zaradi izkoriščanja prostitucije” pomeni, da imata obtoženca korist od prostituiranja in prejemata denar, da višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-15, zavrnilo je stališče, da bi bil zakonski znak izkoriščanja prostitucije podan le, če bi obsojenca dekletom pobrala več kot polovico zaslužka, ter da kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja, ki predstavlja utečen in donosen posel, dogovarjanje v imenu deklet za srečanje s strankami, dejansko vodenje in nadziranje prostitucije, predstavlja izkoriščanje prostituiranja.”
Strinjamo se z enotnim stališčem sodišč, da je sodna praksa konsistentna v boju proti izkoriščanju prostitucije, četudi so vpleteni posamezniki s pridobitnimi dejavnostmi in drugimi zakonskimi okviri, ki se uporabljajo v različnih pravnih in delovnih razmerjih. Kot zagovorniki pravic seksualnih delavcev želimo poudariti, da je v Sloveniji seksualno delo obravnavano kot legitimno delo. Pravzaprav je prostitucija obrt, tako kot bi morala biti.
Samostojni in neodvisni delavci dandanes plačujejo za storitve z denarjem, zasluženim s seksualnimi storitvami. Ali to pomeni, da je hotel, v katerem opravljajo svoje storitve, odgovoren za omogočanje prostitucije in ekonomsko izkoriščanje, saj sobe niso poceni? So digitalne platforme odgovorne, ker povezujejo prostitutke s strankami in jim za to zaračunavajo provizijo? Športnike preprodajajo iz kluba v klub pred našimi očmi, kar je razglašeno na televiziji – to je pravzaprav trgovina z ljudmi.
- “Takšno razumevanje izkoriščanja prostitucije je tudi skladno z mednarodnimi akti, h katerim je pristopila tudi naša država. Tako je v 1. členu Konvencije Združenih narodov iz leta 1950 za preprečevanje in odpravljanje trgovine z osebami in izkoriščanje prostituiranja drugih v drugem odstavku 1. člena zapisana zaveza, da se kaznuje izkoriščanje prostitucije drugih oseb, četudi ta soglaša s prostituiranjem. Konvencija Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk z dne 18. decembra 1979 z resolucijo št. 34/1809, v 6. členu določa, da bodo države pogodbenice sprejele vse primerne ukrepe, vključno z zakonodajnimi, za preprečevanje vseh oblik trgovine z ženskami ter izkoriščanja prostitucije žensk Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. februarja 2014 o spolnem izkoriščanju in prostituciji ter njunem vplivu na enakost spolov (2013/2103)10, poudarja, da sta prostitucija in prisilna prostitucija obliki suženjstva, ki sta nezdružljivi s človeškim dostojanstvom in temeljnimi človekovimi pravicami. Med drugim izpostavlja, da so prostitucija, prisilna prostitucija in spolno izkoriščanje s spolom tesno povezani pojavi in kršijo človekovo dostojanstvo, da so v nasprotju z načeli človekovih pravic, med drugim enakostjo spolov in zatorej v nasprotju z načeli listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Opozarja, da so ekonomske težave in revščina poglavitni vzrok prostitucije med mladimi ženskami. Resolucija Sveta Evrope št. 198311. Tudi resolucija poudarja, da je potrebno prisilno prostitucijo in spolno izkoriščanje šteti kot kršitev osebnega dostojanstva, ter da bi morale države ne glede na model in pravno ugotovitev zagotoviti, da spolne delavke, kjer je prostitucija legalizirana in tolerirana, vanjo ne bodo prisiljene in izkoriščane. V nadaljevanju poziva države članice, da prepovejo zvodništvo. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v že citirani sodbi velikega senata S.M. proti Hrvaški z dne 25. 6. 2020 presodilo, da je prisilno prostitucijo šteti kot kršitev 4. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ob tem je navedlo, da pojem „prisilna“ obsega subtilne oblike prisile, kot so bile zaznane v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice.”
Odločitev posameznika, da se bo ukvarjal s prostitucijo zaradi ekonomskih razlogov, je odraz družbeno-ekonomskega stanja države. To je posledica neustrezne socialne zaščite in neustreznih programov pomoči. Pogosto srečujemo samohranilke, ki delajo v tej industriji.
V Sloveniji to ni tako velik problem, saj je seksualno delo regulirano in v nekaterih oblikah tudi legalizirano. Težava, kot sem že večkrat poudaril, je v tem, da javni servisi ne izvajajo svojih nalog, ki bi preprečile delo na črno. Večina izkoriščanj se dogaja v sivih conah poslovanja.
- “ Iz povzetega jasno izhaja, da izkoriščanje prostitucije ni dopustno in da je potrebno tudi v državah, kjer je prostitucija sicer legalizirana in pravno urejena, preprečiti, da bi druge osebe prostitucijo izkoriščale, torej služile na račun prostituiranja. Tudi zaradi navedenega je neutemeljeno zavzemanje zahteve, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost in primerjava z nemško sodno prakso. ESČP je v že citirani sodbi S.M. proti Hrvaški poudarilo, da se postavlja vprašanje, ali je prostitucija sploh lahko soglasna ali gre vedno za prisilno izkoriščanje. Pri tem je poudarilo, da je pravna ureditev prostitucije v pravnih sistemih zelo različna, odvisna od družbenega razumevanja tega vprašanja.”
Izkoriščanje ni dopustno v nobeni branži, bodisi v gostinstvu, gradbeništvu ali med nekvalificiranimi delavci. Slovenija je edina država v Evropi, kjer je mogoče gospodarsko in pravno formalizirati organizacijo prostitucije med samostojnimi in neodvisnimi delavci ter podjetji, ki upravljajo poslovne prostore, nudijo marketinške storitve in posredovanje. Takšen model deluje brez težav in izkoriščanja, zato ostaja v večji meri neopažen.
- “Neutemeljeno je tudi sklicevanje zahteve na nemško sodno prakso. Kot je pravilno navedlo že pritožbeno sodišče, pravni ureditvi nista primerljivi. V Nemčiji je dejavnost organiziranja prostitucije dovoljena in pravno urejena v Prostituiertenschutzgesetz (ProstSchG; 21.10.2016), to je tako imenovanem Zakonu o zaščiti prostitutk. V tem zakonu je urejen pravni položaj prostitutk, tudi v odnosu do zvodnikov (v členih 24 do 28). Kot pravilno navaja zahteva prostituiranje v naši državi ni prepovedano, vendar pa je za presojo zakonskega znaka izkoriščanja prostitucije pravno relevantno, da ni dovoljeno registrirati dejavnosti organiziranja prostituiranja drugih. Navedeno, v povezavi z določbo 175. člena KZ-1, ki prepoveduje izkoriščanje prostitucije, kaže na jasen namen zakonodajalca, da organizacija prostituiranja drugih in s tem izkoriščanje prostitucije, ni dovoljeno in pomeni kaznivo dejanje. Razlaga, kot jo ponuja zahteva, da se organizacija prostituiranja drugih šteje kot gospodarska dejavnost in zaslužek organizatorjev prostitucije presoja s podjetniškega vidika, tako nima podlage v pozitivni zakonodaji naše države. Kolikor bi bila dejavnost organiziranja prostitucije dopustna in pravno urejena, bi izvajalce te dejavnosti (torej prostitutke) bile pred izkoriščanjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmerje med prostitutko in osebo, ki skrbi za njeno prostituiranje, pri nas dejavnosti prostitucije ni mogoče primerjati z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi.”
Mnenje predstavnikov seksualnih delavcev v Sloveniji, med katerimi so tudi posamezniki, ki se ukvarjajo s prostitucijo, je da ODLOČNO NASPROTUJEMO zakonodaji o prostituciji:
- Prostitucija je le en žanr seksualnega dela. Ne vidimo razloga, zakaj bi jo obravnavali ločeno od drugih oblik seksualnega dela. To je enako, kot če bi za natakarje uvedli poseben zakon, za kuharje pa ne, čeprav oba opravljata delo v turistični in gostinski industriji.
- S posebnim zakonom bi prostitucijo še dodatno stigmatizirali.
- Glede na to, da se pri oblikovanju takšnih zakonov redko ali nikoli ne posvetujejo s kompetentnimi organizacijami, ki jih to neposredno zadeva, predvidevamo, da bi takšen zakon ogrožal integriteto seksualnih delavcev in jih potisnil še globlje v podzemlje. Do zdaj nobena evropska zakonodaja, ki je trenutno v veljavi, ni uspešno rešila problematike izkoriščanja, saj niso sodelovali z vsemi organizacijami seksualnih delavcev.
Zaključek
V Sloveniji se pri aretacijah na osnovi policijskih preiskav v kontekstu prostitucije srečujemo z izzivi, kot so oteženo pridobivanje dokazov in neutemeljeni sumi. Kljub temu, da je zakonodaja v zvezi s seksualnim delom ena izmed najbolj progresivnih, v praksi pogosto ni izvajana učinkovito. V Sloveniji lahko prostitucijo legalno izvaja samostojni podjetnik, vendar obstajajo specifična pravila glede deljenja prihodka iz seksualnih storitev.
Sodna praksa je včasih obremenjena z nezadostnim razumevanjem razlik med različnimi dejavnostmi in storitvami v industriji za odrasle. Kljub temu je v sodni praksi skladnost pri obravnavanju izkoriščanja prostitucije. Za razumevanje te industrije je ključna vključitev mnenj in izkušenj skupnosti seksualnih delavcev.
Obstaja potreba po boljši informiranosti seksualnih delavk o njihovih pravicah in relevantni zakonodaji. Medtem ko mnoge od njih zaslužijo dovolj, da zadovoljijo svoje osnovne potrebe, ostaja vprašanje, zakaj so se za to delo odločile na začetku. Prav tako je potrebna širša razprava o tem, kaj točno pomeni “ekonomsko izkoriščanje” v kontekstu modernega sveta in digitalne ekonomije.
Zakon o kazenskem postopku
člen
(neuradno prečiščeno besedilo)
(1) Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana:
1) če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja;
2) če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen (1. do 5. točka prvega odstavka in 1. do 3. točka drugega odstavka 39. člena) ;
3) če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna, ali če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen) ;
4) če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave;
5) če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa;
6) če je sodbo izdalo sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej stvari, ali če je sodišče nepravilno zavrnilo obtožbo zaradi stvarne nepristojnosti;
7) če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe;
8) če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza;
9) če je bila obtožba prekoračena (prvi odstavek 354. člena) ;
10) če je bil s sodbo prekršen 385. člen tega zakona ;
11) če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.
(2) Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana tudi, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.
- člen
(neuradno prečiščeno besedilo)
(1) O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča vrhovno sodišče na seji.
(2) Vrhovno sodišče s sklepom zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ta nedovoljena ali prepozna (drugi odstavek 422. člena) ali ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali petega odstavka 420. člena, sicer pa izvod zahteve pošlje nasprotni stranki, ki lahko v petnajstih dneh od prejema zahteve oziroma v osmih dneh, če gre za zahtevo zoper odločbo iz četrtega odstavka 420. člena tega zakona , nanjo odgovori. Vrhovnemu državnemu tožilstvu se zahteva za varstvo zakonitosti pošlje s spisi.
(3) Preden se zadeva predloži v odločanje, lahko preskrbi sodnik, ki je določen za poročevalca, po potrebi poročilo o zatrjevanih kršitvah zakona.
(4) Glede na vsebino zahteve lahko vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine.
Evropska konvencija o človekovih pravicah
- ČLEN
Pravica do poštenega sojenja
- Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in
obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično
in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko
z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno,
toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti
v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v
demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje
zasebnega življenja strank, ali pa v nujno potrebnem obsegu, kadar
je to po mnenju sodišča nujno potrebno zaradi posebnih okoliščin,
če bi javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.
- Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler
ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda.
- Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne
pravice:
A: da ga takoj in podrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, o
bistvu in vzrokih obtožbe, ki ga bremeni;
B: da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;
C: da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če
nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi
brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti;
D: da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič, in
da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob
enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče;
E: da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne
govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem.
Ustava Republike Slovenije
- člen
(enakost pred zakonom)
(neuradno prečiščeno besedilo)
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki.
- člen
(enako varstvo pravic)
(neuradno prečiščeno besedilo)
Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
- člen
(pravica do sodnega varstva)
(neuradno prečiščeno besedilo)
Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.
- člen
(načelo zakonitosti v kazenskem pravu)
(neuradno prečiščeno besedilo)
Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.
Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši.
- člen
(pravna jamstva v kazenskem postopku)
(neuradno prečiščeno besedilo)
Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice:
– da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;
– da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;
– da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist;
– da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo.