BigSister – zakaj nadzor ni vedno sovražnik

Uvod

V evropskem kolektivnem spominu je nadzor sinonim za zlorabo. Spominja na totalitarne režime, represijo, cenzuro in izgubo svobode. Beseda sama sproži odpor. Toda v digitalni realnosti 21. stoletja se pojavlja neprijetno vprašanje: ali je vsak nadzor res sovražnik – ali pa smo zamenjali pojem nadzora s pojmom moči?

BigSister ni odgovor na strah. Je odgovor na odsotnost zaščite.

Ko odsotnost nadzora pomeni nasilje

Industrija za odrasle je eden redkih sektorjev, kjer se že desetletja zagovarja “svoboda brez nadzora” – in hkrati eden tistih, kjer so zlorabe, nasilje in izkoriščanje najbolj sistematično prezrti. Paradoks je očiten: tam, kjer ni nobene strukture, se moč ne razprši – prevzamejo jo najmočnejši.

Odsotnost nadzora ne pomeni svobode. Pomeni, da se pravila pišejo v senci, brez odgovornosti in brez sledljivosti. V takšnem okolju so najranljivejši prepuščeni sami sebi, prijava zlorabe pa pogosto pomeni dodatno tveganje.

BigSister se pojavi tam, kjer sistem noče ali ne zna zaščititi.

Razlika med nadzorom in oblastjo

Ključna napaka javne razprave je mešanje nadzora z oblastjo. Nadzor sam po sebi ni oblast – oblast je vprašanje kdo nadzoruje, zakaj in komu je odgovoren.

BigSister ni centralizirana moč, ki gleda od zgoraj navzdol. Je mehanizem skupnostne odgovornosti, kjer nadzor ni namenjen kaznovanju, temveč preprečevanju škode. Njegov cilj ni nadzor nad telesi, temveč nad procesi: transakcijami, dogovori, časovnimi okni, ponavljajočimi se vzorci tveganja.

V tem smislu je BigSister bolj podoben varnostnemu pasu kot policiji. Ne zato, da bi kaznoval, ampak zato, da bi zmanjšal posledice.

Neviden, a prisoten

Najbolj učinkovit nadzor je tisti, ki ni v ospredju. BigSister ni javno razkazovanje podatkov, ocen ali identitet. Deluje v ozadju, z minimalno količino informacij in jasnim namenom: zaznati rdeče zastavice, še preden pride do škode.

To pomeni:

• zaznavanje ponavljajočih se tveganih vedenj,

• interno označevanje problematičnih interakcij,

• omejevanje dostopa brez javnega linča,

• zaščito delavcev brez razkrivanja njihove identitete.

Nadzor brez spektakla. Brez sramotenja. Brez maščevanja.

Zakaj je BigSister drugačen od “Velikega brata”

George Orwell je opisoval nadzor, ki služi oblasti. BigSister pa izhaja iz potrebe skupnosti. Razlika je bistvena. BigBrother nadzira, da ohranja moč. BigSister nadzira, da razporeja tveganje in varuje šibkejše.

V tem modelu nadzor ni orodje nadvlade, temveč storitev. Nekaj, kar skupnost zahteva, ker ve, da popolna svoboda brez varovalk ne obstaja. In da cena popolne nevidnosti pogosto ni svoboda, temveč nasilje, ki ostane neprijavljeno.

Zakaj industrija za odrasle potrebuje več, ne manj strukture

Industrija za odrasle ni nevarna zato, ker je seksualna. Nevarna je zato, ker je neregulirana, stigmatizirana in potisnjena na rob. Tam, kjer ni legitimnih mehanizmov zaščite, se razvijejo nelegitimni.

BigSister je odgovor na to praznino. Ne kot policija morale, temveč kot minimalna infrastruktura zaupanja, brez katere ni mogoče govoriti o svobodni izbiri ali avtonomiji.

Pobude, kot je Dobra Družba, s tem ne uvajajo nadzora zato, ker bi zaupale sistemu, temveč zato, ker sistemu ne morejo več zaupati brez lastnih varovalk.

Svoboda brez varnosti ni svoboda

Največja iluzija liberalnega diskurza je, da sta svoboda in nadzor nujno v konfliktu. V resnici sta v konfliktu svoboda in nekontrolirana moč. Nadzor, ki je transparenten, omejen in odgovoren skupnosti, ni sovražnik svobode – je njen pogoj.

BigSister ne obljublja popolnega sveta. Obljublja pa nekaj bistveno pomembnejšega: da zlorabe ne bodo več nevidne, da tveganja ne bodo več individualizirana in da varnost ne bo več privilegij, temveč skupna odgovornost.

In morda je prav to tisti nadzor, ki ga Evropa potrebuje pogum priznati.