Dobra Družba – skupnost ali grožnja sistemu?

Uvod

Vsakič, ko se pojavi nova oblika samoorganizacije, se ponovi isto vprašanje: ali gre za skupnost, ki zapolnjuje vrzeli sistema – ali za grožnjo, ki ta sistem spodkopava? Dobra Družba se je znašla prav na tej meji. Ne zato, ker bi bila radikalna po namenu, temveč zato, ker je radikalna po posledicah.

Ko se ljudje, ki so bili dolgo izključeni, začnejo organizirati sami, postanejo vidni. In vidnost je pogosto prva stvar, ki sistem zmoti.

Skupnost nastane tam, kjer sistem odpove

Dobra Družba ne nastane iz ideologije, temveč iz prakse. Iz ponavljajočih se situacij, kjer posamezniki ostajajo brez zaščite, brez pogajalske moči in brez legitimnega glasu. Tam, kjer institucije ne ponujajo odgovorov, se začnejo oblikovati neformalne mreže pomoči, izmenjave informacij in solidarnosti.

Skupnost v tem kontekstu ni romantičen pojem. Je mehanizem preživetja. Ljudje se ne povezujejo zato, ker bi si to želeli, temveč zato, ker nimajo druge možnosti. Dobra Družba je zgolj formalizacija tega, kar je že obstajalo v senci.

Zakaj sistem to dojema kot grožnjo

Sistemi niso občutljivi na moralna vprašanja, temveč na premike moči. In prav tu se pojavi nelagodje. Dobra Družba ne prosi za dovoljenje, da bi obstajala. Ne čaka na popolno zakonodajo. Ne sprejema vloge pasivnega objekta regulacije.

Namesto tega ponuja:

samoorganizacijo namesto nadzora od zgoraj,

skupnostno upravljanje namesto zunanjega posrednika,

transparentnost tam, kjer je prej vladala tišina.

To ni napad na sistem. Je razkritje njegovih meja. In razkritja so za vsak sistem neprijetna.

Grožnja čemu – in komu?

Ko se govori o “grožnji”, je treba postaviti vprašanje: grožnja komu? Posrednikom, ki izgubijo monopol? Platformam, ki živijo od netransparentnih provizij? Moralnim avtoritetam, ki raje obsojajo, kot da bi prevzele odgovornost?

Za ljudi znotraj skupnosti Dobra Družba ni grožnja. Je stabilizacija. Je zmanjšanje tveganj. Je možnost, da se o lastnem delu govori v lastnem imenu, ne skozi filtre drugih.

Grožnja je relativna. Kar ogroža neenakost, pogosto krepi pravičnost.

Med legalnostjo in legitimnostjo

Ena največjih napetosti, ki jih Dobra Družba odpira, je razlika med legalnostjo in legitimnostjo. Nekatere oblike dela so pravno neurejene ali sporne, a hkrati družbeno razširjene. Sistem pogosto reagira s kaznovanjem, namesto z urejanjem.

Dobra Družba deluje v tem vmesnem prostoru. Ne zato, da bi obšla zakon, temveč zato, ker zakon še ni dohitel realnosti. Legitimnost ne izhaja iz popolnosti pravnega okvira, temveč iz sposobnosti, da zmanjša škodo in poveča varnost.

Skupnost kot politično dejstvo

Vsaka trajna skupnost je politično dejstvo, tudi če se ne razglaša za politično. Že s tem, ko obstaja, postavlja vprašanja: kdo odloča, kdo ima dostop, kdo nosi tveganje in kdo pobira koristi.

Pobude, kot je Dobra Družba, niso nevarne zato, ker bi rušile red, temveč zato, ker pokažejo, da je mogoče delovati drugače. In možnost alternative je vedno največja grožnja vsakemu rigidnemu sistemu.

Skupnost ali grožnja – napačno vprašanje

Morda je pravo vprašanje napačno zastavljeno. Dobra Družba ni ali skupnost ali grožnja. Je posledica. Posledica dolgotrajnega zanemarjanja, stigmatizacije in neurejenosti. Ko se te razmere seštevajo dovolj dolgo, se samoorganizacija ne zgodi kot upor, temveč kot logičen korak.

Če je to grožnja, potem grožnja ne prihaja od skupnosti, temveč od sistema, ki se ni znal pravočasno prilagoditi.

In v tem smislu Dobra Družba ni izjema. Je zgolj ena prvih, ki je imela pogum postati vidna.