Dobra Družba kot evropski precedens

Uvod

Evropa se rada uči iz zgodovine, a redko iz sedanjosti. Posebej takrat, ko se pred njo pojavi nekaj, kar ne sodi v obstoječe kategorije. Dobra Družba ni nevladna organizacija v klasičnem pomenu besede. Ni podjetje. Ni platforma v silikonskem smislu. In prav zato predstavlja precedens – ne le za Slovenijo, temveč za Evropo kot celoto.

Gre za poskus, ki presega lokalno iniciativo in odpira vprašanje, ki si ga Evropa že dolgo izogiba: kako organizirati marginalizirano delo na način, ki je hkrati varen, avtonomen, digitalen in skupnostno voden.

Precedens ne nastane z dovoljenjem, temveč z nujo

Večina evropskih regulativnih modelov nastane “od zgoraj navzdol”. Država predpiše okvir, znotraj katerega naj bi se realnost prilagodila zakonodaji. Dobra Družba nastaja v obratni smeri: iz realnosti, ki že obstaja, a zanjo ni ustreznega pravnega, tehnološkega in socialnega okvirja.

Precedens ne pomeni, da je nekaj popolno. Pomeni, da je nekaj novo, neizogibno in ponovljivo. Dobra Družba ne nastaja zato, ker bi bilo okolje naklonjeno, temveč zato, ker obstoječe okolje ne ponuja nobene funkcionalne alternative. Tam, kjer sistem odpove, se pojavi precedens.

Med zadrugo, platformo in varnostno mrežo

Kar Dobra Družba loči od večine evropskih pobud, je njena hibridna narava. Ne gre zgolj za organizacijsko obliko, temveč za skupek funkcij:

• kot zadruga omogoča kolektivno lastništvo in odločanje,

• kot platforma ponuja digitalno infrastrukturo,

• kot varnostna mreža zmanjšuje tveganja, ki jih prinašajo neurejeni trgi.

Evropa pozna zadruge. Pozna platforme. Pozna socialne mreže. Kar ne pozna – ali noče priznati – je njihova kombinacija v kontekstu seksualnega dela in digitalne intime. In prav ta kombinacija ruši ustaljene miselne okvire.

Zakaj ravno zdaj?

Čas ni naključen. Digitalizacija, fragmentacija trga dela in razpad klasičnih delovnih razmerij so ustvarili novo realnost. Seksualno delo je bilo to realnost prisiljeno živeti že desetletja – brez zaščite, brez pogajalske moči in brez institucionalne podpore.

Dobra Družba se ne pojavi kot ideološki projekt, temveč kot odziv na strukturno praznino. Ko klasične institucije ne znajo več zaščititi posameznika, se začnejo oblikovati nove oblike kolektivne samozaščite. To ni upor proti državi, temveč simptom njene nezmožnosti prilagajanja.

Evropski problem, evropska rešitev

Ena največjih napak evropskih politik je obravnavanje seksualnega dela kot lokalne ali nacionalne teme. V resnici gre za čezmejni pojav: delavci, stranke, platforme in plačilni sistemi ne poznajo meja. Nacionalne zakonodaje pa jih še vedno poskušajo ujeti v zastarele okvire.

Dobra Družba kaže, da rešitev ne bo prišla iz ene prestolnice ali enega ministrstva. Precedens pomeni, da je možno razviti model, ki je:

• prenosljiv med državami,

• prilagodljiv različnim zakonodajam,

• in hkrati dovolj robusten, da varuje ljudi, ne interesov.

To je evropski izziv – in hkrati evropska priložnost.

Precedens brez patosa

Dobra Družba ni manifest, ki bi obljubljal idealno prihodnost. Je delujoč eksperiment. In prav v tem je njena moč. Ne trdi, da ima vse odgovore, temveč da postavlja prava vprašanja: kdo ima nadzor, kdo nosi tveganje in kdo ima besedo.

Evropa pogosto čaka na “popolne rešitve”, preden ukrepa. Precedensi pa nastajajo drugače: nekdo začne, brez zagotovil, brez aplavza, pogosto tudi brez zaščite. Kasneje se zgodovina odloči, ali je šlo za napako ali za prelomnico.

Če bo Evropa resno mislila z varnostjo, pravicami in digitalno prihodnostjo dela, bo morala takšne precedense vzeti resno. Ne kot grožnjo, temveč kot laboratorij prihodnosti.