Prihodnost seksualnega dela na Balkanu

Uvod

Balkan je prostor protislovij. Hkrati konservativen in pragmatičen, tradicionalen in improviziran, globoko zaznamovan z zgodovino in prisiljen živeti z realnostjo preživetja. Seksualno delo je na tem prostoru že desetletja del vsakdana – ne nujno kot izbira, pogosto kot nuja, skoraj vedno pa kot tema, o kateri se ne govori javno.

Prihodnost seksualnega dela na Balkanu se ne bo oblikovala v parlamentih ali uradnih strategijah. Oblikovala se bo tam, kjer se vedno: na terenu, v digitalnih kanalih, v neformalnih mrežah in v odzivih ljudi na ekonomski pritisk.

Med moralno retoriko in ekonomsko realnostjo

Uradni diskurz balkanskih držav seksualno delo še vedno obravnava kot odklon, nevarnost ali sramoto. Zakonodaje so nejasne, represivne ali selektivno uporabljene. V praksi pa ista družba tolerira obstoj trga, dokler ta ostaja neviden, razdrobljen in brez glasu.

Ekonomska realnost Balkana – nizke plače, prekarno delo, migracije, neenakosti – ustvarja pogoje, v katerih seksualno delo ni izjema, temveč strategija preživetja. Moralna obsodba tu ne deluje kot zaščita, temveč kot dodatno breme.

Prihodnost se bo zato odločala med dvema potema: nadaljevanjem tihega izkoriščanja ali postopnim priznavanjem realnosti.

Digitalizacija briše meje, ne pa tveganj

Digitalne platforme so Balkan že vključile v globalni trg seksualnih storitev. Meje držav so postale nepomembne, razlike v zakonodaji pa še bolj nevarne. Delavci in uporabniki se gibljejo čez spletne kanale, medtem ko zaščita ostaja lokalna, šibka ali neobstoječa.

Digitalizacija je povečala dostopnost, ni pa samodejno povečala varnosti. Brez ustreznih struktur pomeni večjo izpostavljenost: izsiljevanju, nasilju, finančnim zlorabam in pravni negotovosti. Balkan se tu ne razlikuje od Evrope – razlika je le v tem, da so varovalke še tanjše.

Regulacija kot tabu in kot nuja

Beseda “regulacija” na Balkanu sproža odpor. Povezuje se z nadzorom, korupcijo ali legalizacijo nečesa “neprimernega”. A v resnici je odsotnost regulacije tista, ki omogoča največ zlorab.

Regulacija ne pomeni vsiljevanja modelov iz Zahodne Evrope. Pomeni:

• jasno razlikovanje med prisilo in prostovoljnostjo,

• zaščito delavcev brez stigmatizacije,

• minimalne varnostne standarde,

• in omejevanje parazitskih posrednikov.

Prihodnost seksualnega dela na Balkanu bo pragmatična ali pa bo nevarna. Tretje poti ni.

Skupnostni modeli kot odgovor na nezaupanje v institucije

Zaupanje v institucije je na Balkanu nizko – pogosto z razlogom. Zato prihodnje rešitve ne bodo izključno državne. Razvijale se bodo skupnostne in hibridne strukture, ki združujejo digitalna orodja, samoorganizacijo in minimalno formalizacijo.

Pobude, kot je Dobra Družba, nakazujejo smer: platforme, ki niso zgolj tržnice, temveč varnostne infrastrukture; modeli, kjer delavci niso objekt regulacije, temveč njen soustvarjalec. Takšni pristopi so na Balkanu bolj realistični kot centralizirane, toge zakonodajne reforme.

Migracije, neenakosti in nova razmerja moči

Balkan ni zaprt sistem. Seksualno delo je močno povezano z migracijami – notranjimi in čezmejnimi. Delavci iz revnejših okolij vstopajo v razmerja, kjer je pogajalska moč minimalna, pravna zaščita pa skoraj nična.

Prihodnost bo odvisna od tega, ali bodo novi sistemi znali:

• zmanjšati asimetrije moči,

• preprečiti ekonomsko prisilo,

• in omogočiti izstop brez kazni.

Brez tega bo digitalizacija le pospešila stare vzorce izkoriščanja v novi preobleki.