Industrija za odrasle in lažna morala Evrope

Uvod

Evropa se rada vidi kot prostor naprednih vrednot, človekovih pravic in razsvetljene etike. V političnih govorih in strateških dokumentih je polna besed o dostojanstvu, enakosti in svobodi posameznika. A ko se pogled usmeri proti industriji za odrasle, se ta samozavest nenadoma umakne. Namesto jasnih pravil nastopi molk. Namesto zaščite moraliziranje. Namesto odgovornosti – hinavščina.

Industrija za odrasle v Evropi ne razkriva pomanjkanja morale. Razkriva lažno moralo.

Družba, ki troši, a ne priznava

Evropa je eden največjih potrošnikov vsebin in storitev za odrasle na svetu. Trg je stabilen, povpraševanje stalno, digitalna infrastruktura razvita. In vendar se ta ista družba obnaša, kot da industrija ne obstaja – dokler ne pride do škandala, nasilja ali moralne panike.

Seksualno delo je sprejeto kot potrošnja, ne pa kot delo. Dovoljeno je, dokler ostaja nevidno, razdrobljeno in brez glasu. Ko pa delavci zahtevajo pravice, varnost ali organizacijo, postanejo problem. Ta dvojni standard je jedro evropske lažne morale.

Moralna obsodba kot politični izgovor

Moralna drža Evrope do industrije za odrasle pogosto služi kot izgovor za neukrepanje. Namesto regulacije se ponuja obsodba. Namesto sistemskih rešitev se ponavljajo parole o zaščiti, ki se v praksi redko uresničijo.

Obsodba je poceni. Regulacija je zahtevna. Regulacija pomeni priznanje realnosti, prevzem odgovornosti in soočenje z lastnimi protislovji. Zato se politika raje zateka k moralnim razpravah, ki ne spreminjajo ničesar, razen da ohranjajo obstoječa razmerja moči.

Lažna skrb za žrtve

Eden najpogostejših argumentov proti urejanju industrije za odrasle je skrb za žrtve. A ta skrb je pogosto selektivna in instrumentalizirana. Govori se o trgovini z ljudmi, prisili in zlorabah – redkeje pa o tem, kako odsotnost jasnih pravil te pojave dejansko omogoča.

Ko je industrija potisnjena v sivo cono, so žrtve manj vidne, prijave redkejše, odgovornost razpršena. Lažna morala se tako predstavlja kot zaščita, v resnici pa vzdržuje pogoje, v katerih je zaščita najmanj mogoča.

Bančni in digitalni izgon

Evropska lažna morala se ne kaže le v zakonodaji, temveč tudi v praksi finančnih in digitalnih institucij. Računi se zapirajo, plačila zavračajo, profili brišejo – pogosto brez sodnega postopka ali jasne utemeljitve.

Industrija za odrasle je tako izključena iz infrastrukture, ki jo družba sama uporablja vsak dan. Ta izgon ni posledica nezakonitosti, temveč reputacijskega tveganja. Morala postane filter, ki določa, kdo ima dostop do ekonomije in kdo ne.

Kdo nosi posledice?

Posledice lažne morale ne nosijo institucije, temveč posamezniki. Delavci, ki so prepuščeni nestabilnim pogojem. Ljudje, ki nimajo dostopa do pravne zaščite. Skupnosti, ki so prisiljene improvizirati lastne varnostne mehanizme.

Pobude, kot je Dobra Družba, ne nastajajo zato, ker bi si želele konflikta z Evropo, temveč zato, ker Evropa dolgo ni želela pogledati realnosti v obraz. Samoorganizacija ni ideološka gesta, temveč odgovor na sistemsko praznino.

Morala brez odgovornosti ni etika

Evropa ima izbiro. Lahko nadaljuje z moralnim diskurzom, ki ne spremeni ničesar, ali pa prizna, da industrija za odrasle obstaja in da zanjo veljajo enaka vprašanja kot za vsako drugo obliko dela: varnost, pravice, odgovornost in dostojanstvo.

Morala, ki ne prevzame odgovornosti za posledice svojih odločitev, ni etika. Je udobna poza. In dokler bo Evropa raje ohranjala podobo kot reševala realne probleme, bo industrija za odrasle ostajala ogledalo, v katerem se vidi njen najbolj neprijeten obraz.

Ne zato, ker bi bil problem seks.

Temveč zato, ker je problem hinavščina.