Korona dnevniki: Anitina izkušnja

Vrnitev v srečnejše čase

Končno je prišel čas, ko so ljudje spet srečni! Korona omejitve se sproščajo in ko se virtualno slišiš s prijatelji, ni več tistega mučnega 'koliko časa bo to še trajalo', ampak se že veselimo in delamo načrte, kdaj se bomo srečali in kam bomo šli na dopust.

Trenutno sem resnično presrečna, saj je končno prišla na obisk prijateljica iz druge občine, ki je prav tako gurmanka. Pred izrednimi razmerami sva skupaj hodili po restavracijah, ki jih zdaj ne pogrešava, saj skupaj kuhamo dobrote pri meni! Moram reči, da smo v času karantene skoraj vsi izpilili svoje kuharske veščine in je zdaj toliko bolj veselo, ko se družimo in skupaj kuhamo!

Zanimivo dejstvo je tudi, da poznam toliko ljudi, pa niti enega, ki bi zbolel za korono. Kar nekaj nas je razmišljalo o istem. Tudi nihče v moji socialni mreži ne pozna nikogar, ki bi zbolel. A pustimo polemike ob strani, saj to ni namen te kolumne, in se vrnimo k temu, kako sem sama preživela to obdobje.

Ohranjanje zdrave pameti

Ves čas sem verjela, da bo vse v redu, čeprav sem se na začetku korona obdobja znašla v precej kočljivi situaciji. Oklepala sem se pregovora 'nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha', lepo sem sledila ukrepom in se dobro poučila o virusu – najpomembnejši dejavnik zame v celotni situaciji je bil ohraniti zdrav duh ne glede na zunanje okoliščine in novice v medijih.

Tako se nisem ničesar obremenjevala; kar bo, pa bo. Verjela sem v sposobnost in moč svojega telesa, da bo uspešno premagalo virus. Hkrati sem dobro vedela, da stres in skrb negativno vplivata na imunski sistem in bi se veliko slabše odrezala, če bi zbolela za korono. Seveda je urejena socialna varnost del tega, da se ne vznemirjaš preveč, da te ne skrbi, kako boš preživel – ali boš imel hrano, položnice in najemnino. Dobro sem zaščitila svoje starejše družinske člane, tako da smo bili v stiku le po telefonu, dedku pa smo hrano prinašali čez balkon.

Stresen začetek

Najbolj stresen čas zame je bil zagotovo začetek korona obdobja. Znašla sem se v resnično nezavidljivi situaciji. Namreč, pravkar sem najela luksuzno, drago delovno stanovanje na svoje ime. Najela sem ga z namenom, da bom v njem tako živela kot delala. Izbrala sem takšnega, ki je primeren za delo, malo lepšega, da bi pritegnil stranke, saj bi bilo takšno stanovanje odločno predrago za bivanje ene same osebe. Po razglasitvi pandemije je posel seveda močno upadel. Nekaj dni sva s prijateljico še delali skupaj, spraševali stranke, ali so zdrave, a dela je bilo tako malo, ker so se ljudje bali, da mi je bilo kristalno jasno, da s to hitrostjo, s tako malo strankami, ne bom imela dovolj za najemnino in stroške vzdrževanja takšnega stanovanja. Pogodba z lastnico je bila tudi notarsko overjena – če ne bi imela denarja, bi izvršba šla neposredno na naslov mojih staršev.

To mi je povzročilo izjemen stres in duševno stisko. Kako bom plačala stanovanje in hkrati pazila, da se ne okužim in ne prenesem virusa na stranke... Da, zelo kočljiva situacija. In predvsem negotova. Vedela sem, da moram najti rešitev, saj sem se želela znebiti stresa in negotovosti.

Tvegano delo

Prva rešitev, ki sem jo prakticirala le dva ali tri dni, je bila, ko me je druga kolegica iz posla (ki strogo ne verjame v ta virus) prepričala, da lahko zdaj dobro zaslužiš – povečalo se je število klicev za obiske na domu, saj ljudje niso hoteli hoditi ven. Vemo, da je obisk na domu pri neznani stranki bistveno bolj tvegan, kot če pridejo k tebi, saj greš na neznan teren. Ne veš, ali bo tam samo tisti, ki je klical, ali nekaj njegovih prijateljev, ne veš, ali bodo sploh imeli dovolj denarja ali ga bodo zbirali šele, ko prideš, in se bodo vsi pijani in zadeti med seboj prepirali, kdo bo dal... Ne veš, kaj pričakovati od njih...

Zdaj, ko je bilo pomanjkanje 'normalnih' obiskov strank, sem na predlog te kolegice šla z njo na obiske na domu – tako sva se podali v bolj tvegano obliko dela, da bi rešili moje stanovanje. V upanju, da bova varnejši, če greva dve skupaj, sva po telefonu postavili pogoj, da lahko prideva le skupaj in ne posamično. In zgodilo se je točno to, kar sem opisala zgoraj. Prideš trezen med trop kokainistov, ki po dolgih prepirov in premislekov komaj spraskajo denar, potem pa so nadležni, ker jim tiči ne stojijo, in jim jih moraš postavljati, medtem ko so popolnoma zadeti... Potem so zadeti in popolnoma brez občutka in te grobo zbadajo z nohti v muco in rit, kar ti povzroča trpljenje...

Skratka – veliko živcev in tveganja je šlo v upanje, da rešim svoje stanovanje, se izognem izvršbi in zaslužim dovolj na samem začetku pandemije (ko virus še ni bil tako razširjen), da preživim v karanteni, če se virus res razširi po naši mali deželi.

Prelomna točka

A sem potem ta načrt spremenila v drugačnega – in tej spremembi je botroval konkreten dogodek. Dogodek, pri katerem sem ugotovila, da moram dati na prvo mesto tako svoje fizično kot tudi psihično zdravje in da moram ubrati drugo pot za reševanje stanovanja kot je ta, da sem v pomanjkanju dela primorana delati bolj tvegano in prenašati take stranke, ki jih v normalnih okoliščinah nikakor ne bi!

Imela sem psihopatsko stranko. Opozorilni zvončki so mi začeli delati že zelo hitro, saj je nenehno poskušal hoditi čez meje, ki sem jih neuspešno skušala vzdrževati. Od tega, da ko poteče čas, on ne bo šel, ampak bo kar cel večer ostal tu in se ga ne bom rešila (ta stavek je velikokrat ponovil, da sem se bala, kako se ga bom sploh rešila), do tega, da me je nekajkrat ugriznil v joške, tako da sem kričala čez cel hotel, pa tiščal mi je glavo dol skos na tiča, da sem komaj dihala ...V normalnih okoliščinah bi seveda tako grozno stranko lepo diplomatsko odslovila, jo shranila in nikoli več sprejela … zdaj pa sem imela v glavi, da moram rešiti svoje stanovanje in da bom poskušala za to tudi kaj potrpeti, v smislu, nekaj ur trpljenja pa si rešena za cel mesec skrbi s fletom … Tako sem mu bila huda, da je želel podaljške srečanja ...Ponudil mi je toliko denarja, da bi imela pokrito celotno najemnino in bila rešena skrbi. Sama sebe sem prisilila v to, da bom pač potrpela po sili razmer. Za podaljševanje časa nikakor ni hotel iti na bankomat, izgovarjal se je, da ni trezen, ampak da mi bo vse nakazal preko spletne banke. Že prej se je predstavil kot kvazi veliki podjetnik kao pun keša (kar je bila lahko vse gluma). Nasedla sem mu, da mi je za večkratne podaljške nakazoval preko spletne banke (doslej še nisem imela izkušenj s tem in izgledalo je zelo verodostojno, vedno sem gledala njegov telefon, ko mi je nakazoval).

Skoraj mi je poškodoval grlo. Sem se umikala pa mi je kar grabil glavo in mi z vso silo nabijal tiča v grlo … Jojmene, bom to prestala, da rešim svoj flet (sem mu tudi povedala za svojo stisko in se mu hkrati zahvaljevala, da bom z njegovim plačilom rešila svojo najemnino).

Potem je prišel na idejo, da bi mi vsak mesec najemnino plačeval on in mi še dajal denar, da bi lahko pustila posel.