Zakaj Evropa nima poguma za regulacijo seksualnega dela

Uvod

Evropa rada govori o človekovih pravicah, dostojanstvu in svobodi posameznika. Rada se predstavlja kot prostor razsvetljenstva, socialne države in progresivnih vrednot. Toda ko pride do seksualnega dela, se ta ista Evropa nenadoma skrči. Postane negotova, moralistična, prestrašena. Namesto poguma izbere tišino, namesto regulacije represijo ali pa – kar je še huje – navidezno nevtralnost, ki v praksi pomeni prelaganje odgovornosti na najšibkejše.

Med moralo in realnostjo

Seksualno delo v Evropi obstaja. Vedno je obstajalo in vedno bo. Ne glede na to, ali ga zakonodaja priznava, tolerira ali kriminalizira, realnost ostaja ista: povpraševanje obstaja, ponudba obstaja, tok denarja obstaja. Kar se razlikuje, je stopnja varnosti, transparentnosti in zaščite ljudi, ki v tem delu sodelujejo.

Evropa to realnost pozna, a se je boji nasloviti. Zakaj? Ker regulacija seksualnega dela pomeni javno priznanje, da je seksualnost del družbe, ekonomije in človeške izmenjave – in da ni zgolj intimna, zasebna ali sramotna kategorija. Namesto da bi regulacijo obravnavali kot orodje varnosti in pravic, jo Evropa preobleče v moralno dilemo.

Kriminalizacija kot alibi

Velik del Evrope se skriva za modeli delne ali posredne kriminalizacije. Uradno se kriminalizira “zloraba”, “trgovina z ljudmi” ali “izkoriščanje”, v praksi pa se v isto mrežo ujamejo tudi avtonomni seksualni delavci. Policija, inšpekcije in sodni sistemi postanejo orodje nadzora, ne zaščite.

Kriminalizacija je politično udobna. Omogoča oblastem, da navzven kažejo odločnost, hkrati pa se izognejo resnemu delu: oblikovanju jasnih pravil, socialnih zaščit, delovnih standardov in varnih digitalnih ter fizičnih okolij. Kriminalizacija deluje kot alibi za neukrepanje.

Strah pred regulacijo je strah pred odgovornostjo

Regulirati seksualno delo pomeni prevzeti odgovornost. Pomeni priznati, da država in skupnost nista zgolj sodnik, temveč tudi soustvarjalec pogojev. Pomeni vzpostaviti sisteme, ki ščitijo delavce pred nasiljem, izkoriščanjem, zdravstvenimi tveganji in digitalnimi zlorabami.

Toda Evropa se boji prav tega: odgovornosti. Regulacija zahteva dialog s tistimi, ki so bili desetletja utišani. Zahteva vključevanje seksualnih delavcev v oblikovanje politik. Lažje je ohraniti status quo in se pretvarjati, da problem leži drugje.

Regulacija ni normalizacija – je zaščita

Eden največjih mitov v evropski razpravi je, da regulacija pomeni promocijo. To ne drži. Regulacija ne pomeni, da nekoga spodbujaš v seksualno delo. Pomeni, da priznavaš obstoj realnosti in se odločiš, ali boš ljudi v tej realnosti pustil same ali jih boš zaščitil.

Tako kot regulacija nevarnih del ne pomeni, da ljudi spodbujaš k nevarnosti, temveč da jim zagotoviš varnostne standarde. Seksualno delo ni izjema – je le zadnji družbeni tabu, ki si ga Evropa še ni upala pogledati v oči.

Kam naprej?

Če želi Evropa ostati verodostojna pri govorjenju o človekovih pravicah, mora prenehati obravnavati seksualno delo kot moralno anomalijo in ga začeti obravnavati kot družbeno-ekonomsko dejstvo. To pomeni: jasno razlikovanje med prisilo in prostovoljnostjo, vključevanje seksualnih delavcev v oblikovanje zakonodaje, razvoj varnih, transparentnih in neizkoriščevalskih platform, ter premik od kaznovanja k zaščiti.

Vprašanje ni, ali bo Evropa regulirala seksualno delo. Vprašanje je, koliko škode bo še povzročila, preden bo zbrala pogum za to.