Zakaj seksualni delavci potrebujejo lastne platforme

Uvod

V digitalni dobi naj bi platforme pomenile emancipacijo: neposreden dostop do trga, večjo vidnost in manj posrednikov. A za seksualne delavce se je obljuba platformne ekonomije pogosto izkazala za prazno. Namesto avtonomije so dobili nove oblike nadzora, namesto zaščite nove oblike izključenosti.

Zato vprašanje ni več, ali seksualni delavci potrebujejo lastne platforme. Vprašanje je, kako dolgo si lahko še privoščimo, da jih nimajo.

Platforme niso nevtralna infrastruktura

Večina obstoječih platform deluje po istem vzorcu: centralizirano lastništvo, netransparentna pravila in enostranska moč odločanja. Algoritmi določajo vidnost, pogoji uporabe se spreminjajo brez soglasja, računi se zapirajo brez obrazložitve.

Za seksualne delavce to pomeni stalno negotovost. Ne zato, ker bi delovali nezakonito, temveč zato, ker platforme delujejo po logiki tveganja za lastno podobo in dobiček. Seksualno delo je sprejemljivo, dokler je donosno – in izbrisljivo, ko postane neprijetno.

Posredniki so zamenjali obliko, ne vloge

Digitalne platforme se pogosto predstavljajo kot alternativa klasičnim posrednikom. V praksi pa so postale njihova evolucija. Provizije so višje, pravila strožja, odgovornost pa manjša. Tveganje ostaja na strani delavcev, vrednost pa se akumulira drugje.

Razlika je predvsem v nevidnosti. Medtem ko je bil agent nekoč prepoznaven, je danes posrednik algoritem. Brez obraza, brez pogovora in brez možnosti pogajanja.

Zakaj lastna platforma pomeni več kot tehnološko rešitev

Lastna platforma ni le aplikacija ali spletna stran. Je politično-ekonomska odločitev. Pomeni premik nadzora nad pogoji dela, vidnostjo in prihodki nazaj k tistim, ki delo opravljajo.

Lastna platforma omogoča:

soustvarjanje pravil namesto njihovega sprejemanja,

transparentno razdeljevanje prihodkov,

varnostne mehanizme, prilagojene realnim tveganjem,

ter zaščito identitete brez izključevanja.

Gre za infrastrukturo, ki ne obravnava seksualnega dela kot tveganja za sistem, temveč kot realnost, ki potrebuje urejene pogoje.

Anonimnost kot pravica, ne ovira

Eden ključnih razlogov za lastne platforme je vprašanje anonimnosti. Večina obstoječih sistemov zahteva razkritje več podatkov, kot je potrebno, in s tem ustvarja dodatna tveganja: izsiljevanje, razkritje identitete, socialne in pravne posledice.

Lastne platforme lahko anonimnost obravnavajo kot temeljno varnostno funkcijo, ne kot sumljivo izjemo. Sledljivost znotraj sistema in zaščita navzven nista v nasprotju – sta pogoj za vzdržno delovanje.

Skupnost kot temelj zaupanja

Zaupanje v industriji za odrasle ne nastaja iz pogodb, temveč iz izkušenj. Skupnost je že dolgo glavni vir informacij, opozoril in podpore. Lastne platforme to realnost priznavajo in jo formalizirajo.

Namesto individualne improvizacije ponujajo kolektivne mehanizme:

delitev znanja,

zaznavanje tveganih vzorcev,

skupnostno reševanje sporov,

in večjo pogajalsko moč.

Pobude, kot je Dobra Družba, izhajajo prav iz tega spoznanja: varnost ni produkt tehnologije, temveč odnosa med ljudmi, podprtega s pravilno arhitekturo.

Platforme kot pogoj prihodnosti, ne privilegij

Seksualni delavci ne potrebujejo lastnih platform zato, ker bi želeli biti ločeni od družbe, temveč zato, ker jih je obstoječa infrastruktura sistematično izključevala. Lastna platforma ni korak stran od regulacije, temveč korak proti njej – od kaosa k strukturi, od tišine k glasu.

Če prihodnost dela pomeni več digitalizacije, potem mora pomeniti tudi več pravic, več varnosti in več soudeležbe. Brez lastnih platform bo seksualno delo ostalo ujeto med represijo in izkoriščanjem. Z njimi pa ima vsaj možnost postati urejena, vidna in odgovorna dejavnost.

Vprašanje torej ni, ali si seksualni delavci to zaslužijo. Vprašanje je, ali je družba pripravljena sprejeti realnost, ki že obstaja – in zanjo končno zgraditi pravično infrastrukturo.